Prvič sem naziv mama “skoraj” dobila pri 22-ih letih … Skoraj, saj je narava začutila mojo nepripravljenost na novo vlogo in zgodbo zaključila po svoje.
Tega naziva sem si zares želela nekaj let kasneje. Takrat so mame postajale moje prijateljice in vrstnice. Še danes ne vem, ali sem bila na materinstvo tudi resnično pripravljena, ali pa mi je bilo všeč le dejstvo o vozičkanju in kofetkanju, ki je na videz pasalo k temu.
Prijateljicam sem bila, priznam, kar malo nevoščljiva in si za tolažbo včasih pri kateri izprosila kaksno uro vozičkanja.
Življenje mi je namenjalo različne preizkušnje, ki so me gnetle, pilile in oblikovale v osebo, zrelo za življenje. Življenje je zgodba. Nekateri pravijo, da knjiga, ki je napisana že ob rojstvu. Kdo bi vedel. Vem pa, da življenje niso le lepe reči in lepi dogodki, življenje je mnogo več in je eno samo!
Malo pred dopolnjenim tridesetim letom sem izgubila očeta, le dobri dve leti kasneje še mamico. In ob skrbi zanjo, ki jo je zadnja leta potrebovala zaradi bolezni, izgubila tudi svojega takratnega partnerja. Po desetih letih skupnega življenja sva se razšla.
Življenje se mi je čez noč obrnilo na glavo. Kar naenkrat sem imela čas le zase in v tej vlogi se sprva nisem znašla najbolje. Služba do večera in ves prosti čas za ustvarjanje, je bil moj vsakdan tri leta, ali bolje rečeno, do usodnega dotika z moškim mojih sanj.
Življenje je spet dobilo smisel. In, če sem bila na začetku najine skupne poti prepričana, da bova pot nadaljevala samo v dvoje in bom “le” žena, je Stane verjel v več. Danes sem hvaležna, da je tako, saj sem tudi jaz mama!
Mama, ki ni rodila, ampak mama, ki skrbi, vzgaja, crklja in ljubi dve deklici, ki sta ju rodili drugi mami. Ljubezen do njiju je povsem enaka, kot če bi ju rodila jaz.
Nikoli, zares nikoli nisem pomislila, da bi jima zamolčala zgodbo njunih bioloških mamic. Od vsega začetka sta z nami, v zgodbah, slikah in dejanjih. Afrika, njuna domovina, je v naših srcih, je naš drugi dom, tam je del naše drużine. Vedela sem, da se bomo tja vračali in hčerkama dali toliko ljubezni, da se bosta radi vračali tako k njim, kot potem nazaj k nama.
V vseh letih sobivanja smo čakali na primeren trenutek, ko se bomo nazaj v Afriko odpravili prvič.
In smo ga dočakali! Potovanje, na katerega smo se pripravljali skoraj deset let. Šli smo po objem, objem mamic, ki sta rodili najini hčerki.❤️
Vedela sva, kaj od te poti pričakujeva midva. Kaj to pomeni za najini deklici, kako bosta odreagirali mamici Julija in Odete, kako nas bo sprejela naša afriška družina in okolica, pa sva si lahko le želela. Predstavljala sva si, da bo tako, kot je bilo, v to sva dejansko ves čas verjela. ❤️
Danes veva, da sva ravnala prav, da je način, ki sva ga izbrala pri sprejemanju dejstva, da sta Žani in Dilsi posvojeni, pravilen.
Ko sem ob prvi posvojitvi razlagala okolici, da bomo z biološko družino ohranjali stike, da se bomo tja vračali, me je veliko ljudi le čudno gledalo, ali reklo, da se to ne bo obneslo ... Stroka je sicer komentirala, da je to pravilno, ampak da “naše” mame tega ne zmorejo ... A sem jaz, mama posvojiteljica in midva, starša posvojitelja ravnala po svoji vesti, brez knjig in tečajev za posvojitelje. Sledila sva le svojemu srcu. In danes lahko zapišem: “Bili smo DOMA v Gvineji Bissau in zdaj smo DOMA v Sloveniji!” ❤️❤️❤️❤️
Koliko ljubezni, toplih objemov, srčnih pogledov, veselja, solz sreče, spoštovanja s strani mamic, družine v Bissau, veeeelike družine v Jugudulu, kjer se je rodila Žani smo bili deležni ... Ne znam in ne morem opisati, s kakšnim spoštovanjem so poljubljali Žani in Dilsi, naju in kako zelo ponosni so bili nanju, ker sta prišli nazaj, nazaj k njim ... Nista pozabili od kje sta, niti za trenutek pokazali, da sta v sebi pravzaprav šokirani, kako zelo drugače živijo od nas.
Veliko smo vedeli o naših družinah, veliko smo izvedeli tudi sedaj. Našli smo odgovore na vprašanja, na katera midva nisva znala odgovoriti, dobili slikico Žaninega pokojnega očka, mu prižgali svečko ob hiši, kjer je pokopan, imeli pravo afriško praznovanje 10. rojstnega dne od Žani ... In mnogo, mnogo več, kar bo za vedno ostalo v naših srcih! ❤️❤️❤️❤️
To je bilo potovanje našega življenja! Prvo, a zagotovo ne zadnje. Žani in Dilsi sta se vrnili z nama, brez kakršnega koli dvoma. Čeprav je bilo našo Babi malo strah, da bosta želeli ostati tam, na kar nista pomislili. Smo pa na poti nazaj že razmišljali o ponovnem obisku, obisku naše Gvineje Bissau. ❤️
Tone Pavček je v eni od svojih lepih pesmi zapisal: “Mama je ena sama …” “Tista, ki me je rodila in mi dala življenje, je ena sama”, bi dodala jaz.
“Dajmo vse rože mami, dajmo vsa sonca mami, ki skrbi zame in tisti, ki mi je dala življenje.”
Hvaležna, globoko sem hvaležna za to izkušnjo.
